In padal sem pogosto. Na neki točki sta se mi obe rameni občasno izpahovali. Enkrat sem si poškodoval hrbet ob močnem udarcu. Drugič mi je počila vlečna vrv, zaradi česar sem ob pristanku zadel v ograjo štartnega pomola. Na srečo sem pristal prav z medenico, ki je najtrša kost v telesu. Ne morem več prešteti, kolikokrat sem rehabilitiral desno koleno. Lani sem ob pristanku pri visokem triku načel še levo. Letos pa sem celo “počepnil” v napačno smer, kar je povzročilo izpah kolena nazaj in vstran.

Še vedno sem hvaležen, da v obeh primerih ni bilo ničesar strganega. Zadnja dva razpleta pripisujem dobri pripravljenosti telesa, v kombinaciji s kančkom čudeža. Vprašanje, ki se je konstantno vrtelo okoli moje glave je sledeče. Ob vsej tej pripravljenosti in znanju, ki ga premoreš Robert. Kako to, da se še vedno uspeš poškodovati?

Življenje je lepo

Letošnja pomlad je bila neverjetna. Priložnosti so se vrstile ena za drugo, bil sem samozavesten in moje telo je bilo pripravljeno na vse. Zimski treningi so se izplačali, tako dobro se nisem počutil že več kot deset let. Siguren sem bil, da je to to! Končno sem uspel uravnotežiti svoj um in telo, dnevi so minevali lahkotno, kot nekakšen popoln flow.

Prišel je tretji junij, jutro se je začelo z nekaj pomisleki. Razmišljal sem, da bi morda bilo bolje če ostanem doma, razmislim malo o problemu, ki me trenutno teži. Vendar je bil dan tako lep, da sem se vseeno odločil za izlet v wake park Dooplek. Rekel sem si, saj lahko odfuram na easy, ne bom pretiraval pa bo vse v redu.

V enem trenutku se je v parku pojavil moj prijatelj Miha in moje navdušenje med vejkanjem je začelo eskalirati. Najlepša stvar pri športih prostega sloga je energija, katera se ustvari med ljudmi, ki imajo isto strast. Jaz pa sem, morda le za trenutek pomislil, da moram malo pokazati svoj napredek. Na skakalnici sem naredil trik katerega sem izvedel že več tisočkrat, tudi v najslabših pogojih med tekmo. In kakor strela iz jasnega se je sezona v trenutku končala.

Poškodbe in ego

Imam več teorij, zakaj pride do poškodb. Glede na to, kako dobro sem bil pripravljen letošnje poletje, zadnja poškodba nima nobenenega smisla. Imam celo video posnetek, na katerem se vidi, da sem le pristal malo na zadnjo nogo in padel. Izgleda, kakor da mi je nekdo frcnil koleno nazaj in vstran. Torej zakaj?

Zadnje tri poškodbe sem si priboril s kombinacijo ega in pomanjkanjem fokusa. Namesto da bi užival, fural za svoje zadovoljstvo, sem želel dokazati kako dober sem. Potrebujem nekaj več, vsem okoli sebe moram pokazati kaj zmorem. Saj takšen kot sem, nisem dovolj dober? Moj namen ni bil na pravem mestu, to je temna stran našega ega. Kadar občutimo potrebo po dokazovanju je najbolje, da si postavimo najbolj pogosto vprašanje, zakaj.

Lani sem po celem dnevu vožnje, kljub utrujenosti želel narediti še nekaj trikov za Instagarm fotografijo. Iz približno štirih metrov višine sem pristal na iztegnjeno koleno in tako na vrhuncu pripravljenosti zaključil sezono. Ironično je, da je imela ta oseba analogni fotoaparat, torej ni bilo česa objaviti.

Pozimi leta 2022 smo se pripravljali na Flisarjev – Red Bull samo gas dogodek v Mariboru, kjer nas je sedemnajst naenkrat drvelo dol skozi celoten iztek gondole. Ko sem drugič zaporedoma na vznožje prišel tretji sem si rekel v glavi: “Sedaj jima bom pa pokazal!” Ne dokazal sebi, ne premagal samega sebe, vendar nekoga drugega.

In tako me je ego pokopal na večjem skoku, kjer je moje težišče ostalo malo preveč nazaj. Pristal sem na repih, moral bi se le sprostiti in pasti, pa bi morda bilo vse v redu. Vendar je bilo za menoj še štirinajst drugih smučarjev in deskarjev, torej to ni bila najboljša možnost za preživetje. Poizkusil sem se vzdigniti in tako natrgal stransko vez, poleg tega pa še malo odkrhnil del tibialne kosti.

Poškodbe ali spremembe

Ego je lahko naš najboljši prijatelj in največji sovražnik. Kakor vse v življenju ima svojo svetlo in temno stran. Lahko nas vodi naprej k nečemu boljšemu, pomaga nam pri premagovanju ovir na poti. Drži nas pokonci, kadar želimo obupati. Nam pomaga pri novih izzivih.

Verjamem, da smo vsi na poti, ki smo si jo nekako izbrali sami. Kadar zaidemo s te poti, nas življenje upočasni in postavi nazaj.

Poškodbe in bolezni nas ustavijo, prisilijo, da dobro razmislimo o naših odločitvah. Pomagajo nam razumeti, da je pomembno delati stvari zase in ne za vtis na druge.

Najboljši občutek je, kadar se izgubim v trenutku kjer vse ostalo izgine. Ko sprejmeš sebe v celoti, preteklost in prihodnost nista več tako pomembni. In to je moja zadnja lekcija.

Pomemben je namen. Ne prehitevaj, bodi iskren do sebe. Svet te bo vedno videl takšnega, kot si. Poslušaj svoje občutke in razmisli o podrobnostih kasneje. Vzemi si odmor, da se lahko poglobiš v svoje misli.

Razdelaj svoje probleme, poskusi občutiti bolečino v celoti. Bežanje stran jih na nikakršen način ne bo rešilo. Kadarkoli misliš, da si nekaj pogruntal/a se ustavi in razmisli. Z vsakim dnevom postajamo bolj zreli. Lekcije nam omogočajo konstantno rast in izpopolnjevanje.

»Vem, da nič ne vem« je izrek, ki ga pripisujejo Sokratu. Imenujejo ga tudi »Sokratov paradoks«, saj njegova misel temelji na nevednosti, ki jo razumemo kot zavedanje dokončnega neznanja, ki pa postane temeljni motiv želje po znanju. (Wikipedia)

Bodi ponižen, stopi korak nazaj in nikoli ne dopusti zunanjim dejavnikom, da ti diktirajo življenje. Le en trenutek slabosti ali nekaj sekund brez fokusa te lahko ponovno vrže iz tira.

Za zaključek pa..

English version of this text can be read here: Injuries and learning