Rad bi se prizkusil v vseh športih, vse se mi zdi tako zanimivo. Rad bi preletel oziroma obiskal polovico sveta. Spoznaval nove ljudi, se pogovarjal o različnih stvareh in mnenjih. Še vedno sem dostikrat neodločen. Ali pa to samo pomeni, da sem tako odprtega duha?

V pripravljalnem obdobju tečem nekajkrat tedensko in ponavadi se odločim za določeno pot. Začne se z idejo kam grem, kje se bom obrnil in šel nazaj. Pot do tja pa je običajno niz naključnih misli med opazovanjem okolice. Vidim novo ulico kjer še nisem tekel in brez pomisleka zavijem. Včasih celo spremenim celotno idejo poti samo zato, ker je na križišču rdeča luč. Tako včasih končam tudi v popolnoma drugem delu mesta.

Odprti duh

Rad opazujem kako ljudje žarijo, ko govorijo o nečem kar imajo radi. Kdorkoli ima pravo strast do nečesa, ni važno kaj je, razloži mi zakaj!

Biti odprtega duha pomeni, da smo pripravljeni prisluhniti in upoštevati nove ideje, predloge in mnenja.

Ko združimo odprti um z veliko mero domišljije in to nadgradimo z idejo, da so ljudje v osnovi dobri, lahko hitro zaidemo v težave. Naš um se domisli zgodbe o tem, kako popolno se nekaj lahko odvije. Vendar življenje v večini primerov ne ponuja takšnih filmskih koncev, kjer se vse dogaja hitro in brez napora. Neuspeh se lahko razvije v problem, problemi povzročajo odlašanje, včasih celo obdobje obupa. In ko se takšni projekti nakopičijo, lahko včasih življenje postane neznosno.

V teh trenutkih je edino, kar lahko naredimo, da se poberemo, spremenimo smer in nadaljujemo. Otresemo se nauspeha na najbolj zdrav mogoč način. Po možnosti z veliko gibanja, treninga in razvijanjem nove vizije.

Kratka zgodovina

Edina konstanta v mojem življenju je od nekdaj bil šport. V zadnjih petindvajset letih še posebej wakeboarding, drugače rečeno deskanje na vodi. Ko sem se prelevil iz profesionalnega smučarja na snegu in postal wakeboarder, se je moje življenje spremenilo v eno veliko žurko. Zbujanja ob petih zjutraj sem zamenjal za rajanje pozno v noč. Urejeno življenje izplaniranih treningov, se je spremenilo v življenje svobodnega duha. Bil sem mlad, zanimala so me le potovanja, druženje s prijatelji in učenje novih trikov. 

Poletje je trajalo od aprila do oktobra, baziran sem bil na Krku in potoval po Evropi. Zimo smo prepolovili s potovanjem na Tajsko ali Filipine v sredini februarja, kjer smo ostali kakšen mesec in pol. Na vrhuncu moje kariere sem leta 2011 sezono začel marca v Turčiji in jo zaključil na svetovnem prvenstvu v Abu Dhabiju sredi decembra. Vznemirljiv življenjski stil raziskovanja, užitkov in čiste sreče.

V tem času so moji wakeboard tečaji v Hip-Notics wake parku na začetku sezone postali stalnica. V naslednjih letih sem še nekako poizkušal tekmovati in med tem imel manjšo ekipo mladih wakeboarderjev s katerimi smo potovali po Evropi.

Menjava služb

V trenutku, ko je moja semi profesionalna kariera začela upadati so se tudi sezone začele krajšati. Moje telo je slabše prenašalo poškodbe in zime so se ponovno podaljšale. Od takrat sem se preizkusil v najmanj ducatu različnih služb. Vse od prodajalca v golf trgovini, učitelja smučanja in deskanja na snegu v Kranjski Gori, do grajenja poligonov za kolesa. Vsako zimo nekaj drugega, vse dokler se nisem zaposlil pri prijatelju za slabi dve leti, kjer sem delal kot vodja designa in urejanja spletnih strani. Sedeče življenje od osme do šestnajste ure je bilo na trenutke veliko bolj naporno, kot dvanajst ur asfaltiranja poligonov za kolesa v žgočem soncu.

Naslednji izzivi

V zadnjih dveh desetletjih sem nekako – kakor bi rekel ​​dr. Jordan Peterson: »Krmaril med kaosom in redom«. Popolna rehabilitacija in zdravo telo, nazaj na vrhuncu moči in nova poškodba. Okrevanje, spreminjanje, učenje nečesa novega o svojem umu in telesu, nenehno iskanje popolne priprave na novo sezono.

V začetnih letih moje wakeboard kariere po letu 2003 je bila kultura wakeboardinga podobna snowboardingu v začetku devetdesetih. Veliko zabave, popolnoma brez občutka za red ali kakršnokoli resno treniranje. Prve poškodbe v moji mladosti so bile preprosto posledica nespametnosti. Z miselnostjo nepremagljivosti, ni bilo potrebe po ogrevanju ali resnem treningu pred sezono.

Večina poškodb kasneje v moji karieri pa se je zgodila kot posledica naključnega spleta okoliščin. Kakor da sem na svojem potovanju skrenil s poti in me življenje postavlja nazaj, me upočasni, mi da misliti. Izpahnil sem si obe rami, kmalu sem strgal sprednjo križno vez v desnem kolenu, si dobro poškodoval hrbet, natrgal mišice, nekajkrat imel pretres možganov, eden je bil kar zelo hud. In to so le večje poškodbe, občasne bolečine so postale moj spremljevalec v zgodnji fazi dvajsetih let.

Učenje

Še preden sem postal osebni trener in nutricionist, sem šel skozi mnogo rehabilitacijskih programov, masaž in različnih terapij. Kmalu sem postal zelo radoveden glede okrevanja kot športnik, se spraševal kako čim hitreje priti nazaj na vodo. Poleg tega sem vedno bolj razmišljal tudi kako se najbolje pripraviti na sezono.

Preučevanje načinov preprečevanja poškodb, delo na tehnikah ravnotežja in gibljivosti je kmalu postalo moja strast. Učenje od osebnih trenerjev, fizioterapevtov in drugih poškodovanih športnikov. Ob branju knjig o nevrologiji, psihologiji, stanjih optimalnega delovanja in meditaciji sem spoznal, da je trening veliko več kot preprosto dvigovanje uteži. Obstaja veliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na naš um in telo. Nikoli ne gre le za preprosto vadbo ali seznam opravil.