25 Mar Izzivi
Izzivi so najboljši način, da zares zaživimo svoje življenje. Odpravite se ven, spoznajte nove ljudi, poskusite nov šport ali začnite z novim projektom. V trenutku ko zapademo v znan vzorec in prenehamo stopati iz cone udobja, počasi začnemo bledeti v praznino. Z drugimi besedami – začnemo umirati, vsaj globoko v notranjosti. Rutine so odlične za strukturo med dnevnimi opravili, niso pa najbolj optimalne kot način življenja. Živeti vsak dan enako ni le dolgočasno, temveč tudi recept za obžalovanje.
Čas ne mineva nič hitreje, ko se staramo. Leta, tedni, dnevi in minute minevajo prav tako hitro, kot so nekoč. Morda le vedno znova počnete iste stvari, na istem mestu, ob istem času, z istimi ljudmi. Dnevi se začnejo stapljati eden v drugega in tako se človek prebudi petdeset let pozneje ter se vpraša, zakaj je vse tako hitro minilo.
Če se vam zdi, da čas teče prehitro, lahko naredite en preizkus. Postavite se v položaj deske, oziroma v plank pozicijo. Zaženite štoparico in opazujte, kako dolgo trajata dve minuti. Naslednje jutro pa si vzamite enaindvajset minut za kratko Vinyasa yoga vadbo in mi sporočite kako dolgo se vam je zdelo, da je trajalo. In seveda kako dobro ste se počutili med globokim dihanjem po zaključku.
Percepcija časa
Čas je stvar percepcije. Bolj kot postane vsakdanje življenje udobno, hitreje bo mineval. Tukaj pridejo na vrsto izzivi. Spremenite svojo jutranjo rutino in začnite dan drugače. Zbudite se dvajset ali trideset minut prej in pojdite na sprehod, razmislite o elementih življenja, ki jih lahko izboljšate ali nadgradite. Tekom dneva vsake toliko časa globoko vdihnite, raztegnite telo in se vrnite v sedanji trenutek. Izognite se pretiranemu razmišljanju tako, da vstanete od mize, stola ali iz kavča in se začnete premikati. Pospešite srčni utrip s kratkim skippingom, nato pa ga upočasnite z globokim vdihom in podaljšanim izdihom.
Kdaj ste nazadnje naredili nekaj neumnega, razburljivega ali spontanega?
Ne prenehamo se igrati, ker se postaramo – postaramo se zato, ker se prenehamo igrati. Vsaka igra pa potrebuje svoj izziv.
Igrivost ni le človeška lastnost, temveč je zapisana v samo esenco življenja. Opazite kdaj kako se mačke igrajo med seboj, plezajo po vsem mogočem ali ko delfini skačejo skozi valove zgolj iz čistega veselja. Kot da nas narava sama opominja, da življenje ni nujno vedno resno ali usmerjeno k končnim ciljem.
Igrivost spodbuja ustvarjalnost, nas povezuje z drugimi ter nam omogoča, da se znova napolnimo v svetu, ki pogosto od nas zahteva preveč. Pomislite – nekateri najboljši trenutki v življenju se zgodijo, ko se sprostimo in preprosto zabavamo, pa naj gre za druženje s prijatelji ali tihe trenutke, ki jih preživimo sami s sabo. Kot, da je igrivost skrivna sestavina, ki nas ohranja zdrave in polne življenja.
Osnovno pravilo današnje družbe je, da naj bi odrasli čim prej. Postanemo resni in zapademo v predvidljiv ritem odraslega življenja, kjer sledimo mejnikom, kot sta kariera in hipoteka. Družba nas usmerja k scenariju, kjer stabilnost prevlada nad avanturo, prilagajanje pa pogosto zasenči radovednost.
Izzivi in težave
Težave in neuspehi so del življenja, z njimi se soočamo prav vsi. Temu misteriju imenovanemu življenje, se nikakor ne moremo izogniti. Pravzaprav so naši možgani naravnani tako, da če nimamo težav, jih sčasoma ustvarimo sami. Smisel življenja namreč izhaja iz reševanja težav. Če jih nimamo, življenje izgubi svoj pomen. Nimamo več smeri, kamor bi težili, niti izzivov, ki bi jih morali premagati.
Pri premikanju ovir in doseganju ciljev je modro optimizirati raven težavnosti. Ravno prava mera izziva s takojšnjimi in rednimi povratnimi informacijah. Predstavljajte si, da igrate igro. Če je prelahka, hitro postane dolgočasna in jo prenehamo igrati. Če je pretežka, postanemo zaskrbljeni, frustrirani in morda celo odnehamo. Enaka pravila veljajo v življenju.
Edino kar je v življenju popolnoma gotovo, so spremembe.
Poglejmo iz perspektive vadbe. Naše mišice rastejo, zato breme sčasoma postaja lažje. Kaj storimo za napredek? Seveda povečamo obremenitev. V nasprotnem primeru trening hitro postane dolgočasen. Vadba mora biti tudi malce boleča. Naše mišice se namreč rahlo poškodujejo vsakič, ko treniramo. Tako rastemo – skozi bolečino, drugače ne gre.
Če bi bilo enostavno, bi to počeli vsi!
Naši možgani
Morda vam bo ta zanimiv nevrološki podatek pomagal razumeti proces. V možganih obstaja posebno področje, imenovano anteriorni srednji cingulatni korteks. Ta sodeluje pri sprejemanju odločitev, motivaciji ter obdelavi bolečine in napora.
To področje možganov se širi, kadar počnemo stvari, ki jih NE maramo. Bolj ko nekaj sovražmo, bolj všeč je to našim možganom. Po končani aktivnosti, naj bo to težka vadba, zaključen projekt na poslovnem področju ali nova osebna zmaga, pride občutek prez primere. Ta globoko stanje umirjenosti po nevihti. Kako drugače doseči takšno stanje uma in duha?
Po drugi strani se to področje možganov skrči, ko nam nova aktivnost ali navada postane všeč. Mirne vode namreč ne potrebujejo veščega mornarja, zato možgani postanejo leni. Tako se vrnemo k uvodni izjavi, redno stopati iz cone udobja je recept za pestro življenje.
Zato se lotite stvari, ki jih ne marate. Ko zaključite dan, poln izzivov, se počutite odlično, kajne? Aktivno življenje nas polni z energijo. Bolj kot je vadba zahtevna, boljši je občutek po njej. Vse stvari namreč občutimo bolje, če se moramo zanje boriti.