28 Jul Biti prisoten
Sedim v kavarni in začnem pisati.
Kdaj si nazadnje za nekaj minut preprosto obstal/a in nisi počel/a popolnoma nič?
Brez telefona. Brez prenosnika. Brez knjige.
Preprosto uživanje v kavi in tvoje misli. Biti prisoten v tem trenutku je danes vedno težje.
Ali pa ko si s prijateljem na pijači in za minuto vstane od mize. Takoj posežeš po telefonu ali preprosto sediš in opazuješ dogajanje okoli sebe?
Ob tem sem se spomnil na quote:
“V kavarni sedi tip. Nima telefona. Nima prenosnika. Samo pije kavo … kot kakšen psihopat.”
Danes je že skoraj sumljivo, če nekje samo sedimo, ne da bi vmes nekaj konzumirali.
In resnično je občutek malo čuden.
Ker smo se tako navadili zapolniti vsako najmanjšo praznino. Obvestila, sporočila, novice iz sveta, reelsi. Karkoli, samo da nam ni treba biti tam, kjer smo.
Po vseh teh letih je tišina postala neprijetna. V takih trenutkih bi namreč morali poslušati lastne misli. Svoje dvome, morda celo strahove.
Pa ravno takrat se rodijo najboljše ideje.
Prisotnost, nekateri temu preprosto rečejo dolgčas, je eno najboljših okolij za ustvarjalnost.
Prav tako sem začel s tem zapisom.
Sedel sem tukaj in nekaj časa samo pil kavo.
Opazoval sem ljudi. Pustil mislim, da odtavajo.
Ko zamenjamo “poceni dopamin” za “dolgčas”. Ko se naše misli umirijo, samo opazujemo. V takšnih trenutkih začnejo prihajati nove ideje.
Deliti vse
Medtem ko to pišem, opazim nekoga, ki prestavlja kosilo za fotografijo.
Malo bolj levo, premakne kozarec, obrne krožnik, še ena fotografija.
Vsi smo to že počeli. Tudi jaz nisem nič boljši.
Tisti novi trik, ki sem ga ravnokar pristal na wakeboardu? Seveda ga moram čim prej posneti in pokazati svetu.
Fotografiramo dopuste, jutranjo kavo, poležavanje na plaži, popoln sončni zahod.
Potem pa še nekaj minut izbiramo najboljšo fotografijo in razmišljamo, kaj napisati pod objavo.
In vedno znova se vračam k istemu vprašanju.
Komu pravzaprav skušam nekaj dokazati? Zakaj?
Kot da se kdo sploh še spomni moje objave izpred dveh dni.
Najbolj zanimivo pa je, da to sploh ni nekaj novega. Družbena omrežja so ga samo še povečala.
Alan Watts je že leta 1960 v knjigi The Wisdom of Insecurity zapisal:
“Večina ljudi bi raje imela denar kot resnično bogastvo. Velik dogodek pa je nekako pokvarjen, če ga ne fotografiramo. In naslednji dan ga je skoraj bolj zabavno videti v časopisu kot pa ga dejansko doživeti.”
S tem je opozarjal na nekaj esencialnega.
Že dolgo pred družbenimi omrežji smo bili tako zaposleni z razmišljanjem, načrtovanjem in iskanjem potrditve navzven, da smo pogosto zamudili življenje, ki se je odvijalo tik pred nami.
Ampak jaz imam opravičilo
To svoje “popolno življenje” moram objavljati zato, da bodo ljudje v meni videli nekoga, ki ve, kaj dela. Nekoga, ki mu lahko zaupajo kot trenerju.
In tako se to dela, kajne?
Pokaži svoj življenjski slog, jutranjo rutino, treninge, še posebej uspehe.
Na družbenih omrežjih smo tako ali tako vsi popolni.
Bodi pristen…
…ampak poskrbi, da bo objava dobro delovala.
V prvih nekaj sekundah potrebujem dovolj močan “hook”. Objavljati moram redno, ker ima algoritem očitno pozornost zlate ribice. Izstopati moram med tisoči ljudi, ki se borijo za istih nekaj sekund pozornosti.
Zato se včasih zdi, kot da sploh nimamo izbire.
In ja.
Zavedam se ironije. Pišem objavo o prisotnosti…
…na računalniku…
…v kavarni.
Da bi ljudem pokazal življenjski slog, ki temelji na prisotnosti, gibanju in miru, počasi začenjam snemati prav trenutke, ko naj bi bil najbolj prisoten.
Mirno jutro, sprehod za več ustvarjalnosti, meditacijo, dihalne vaje.
Ali pa preprosto kavo, ob kateri ne počnem popolnoma ničesar.
Tako kot pred dvajsetimi minutami.
Kako daleč?
Kako dolgo?
Koliko svojega življenja moram spremeniti v vsebino, preden si bom zaslužil, da ga bom lahko preprosto živel?
Dokler moje podjetje ne zraste toliko, da bo to namesto mene počel nekdo drug?
Dokler ne bom imel dovolj sledilcev?
Dovolj denarja?
Dokler ne impresioniram tiste punce, ki mi je res všeč?
Potem se bom upočasnil. Takrat bom bolj prisoten.
Nekega dne bom nehal dokumentirati. Ali pa vsaj nehal vse objavljati.
Ker globoko v sebi si res ne želim deliti čisto vsega.
No, morda le tisti novi trik. Pa vsake toliko časa sončni zahod.