07 Okt Ljubezen in potrpežljivost
Če te vprašam, da mi navedeš samo dve besedi, ki definirata tvoj način življenja. Kateri bi izbral/a? Jaz sem izbral ljubezen in potrpežljivost.
Dve mogočni sili, ki oblikujeta, kako globoko se povezujemo, rastemo in napredujemo na tej poti, imenovani življenje.
Ljubezen daje našim dejanjem namen, tudi najbolj vsakdanje stvari spremeni v nekaj smiselnega. Iz ljubezni prihajata strast in ustvarjalnost, tista notranja energija, zaradi katere resnično živimo, ne le obstajamo.
A vse, kar je vredno imeti oziroma doseči, nikoli ne pride zlahka. Zato potrebujemo potrpežljivost, vztrajnost in voljo, da gremo naprej, ne glede na to, kaj nam življenje postavi na pot.
Če se teh dveh osnovnih načel ali bolje rečeno vrlin res držimo, lahko življenje postane bolj znosno.
Če v nekaj verjamemo z vsem svojim bitjem ali ni smiselno, da se bo nekoč uresničilo? Drugače, čemu sploh ves trud in naša vizija za prihodnost?
Vsaka odločitev in vsak trenutek, ko razmišljamo, sanjamo, delamo in upamo – vse to ne more biti zaman.
Tu ne govorimo o pasivnem sanjarjenju, le meditacije in vera v prihodnost. Gre za to, da usmeriš to vero v disciplino dejanj. Načrtovanje, izvajanje in trdo delo, dokler se pot sama odpre skozi čisto vztrajnost.
Izgubljena družba
Včasih se zdi, kot da smo izgubili tako ljubezen kot potrpežljivost – predvsem do življenja.
Sodobni tempo nas vleče naprej, ne da bi imeli čas zadihati. Živimo v svetu, kjer smo vedno “povezani”, a hkrati vedno bolj odtujeni.
Do začetka 2000-ih je življenje teklo v človeškem ritmu. Brez stalnih obvestil in brez pritiska, da moramo nenehno dokazovati svojo vrednost nevidni spletni publiki.
Mnogi to obdobje opisujejo kot “zlato dobo normalnosti”. Čas, ko pomen ni bil ustvarjen z algoritmi, ampak se je porajal naravno, iz pristnih in nefiltriranih izkušenj.
Ko danes iščemo ravnovesje med hitrim tempom sveta in življenjem v sedanjem trenutku, se ne želimo vračati v preteklost iz nostalgije, ampak zato, da ponovno najdemo sebe.
Namesto da reagiramo, se trudimo odzvati.
Kot pravi Peter Crone: “Sprožilci so darila. Življenje ti bo pošiljalo ljudi in okoliščine, ki ti razkrivajo, kje še nisi svoboden.”
Njegova filozofija temelji na ideji, da naši sprožilci – tiste močne čustvene reakcije na ljudi, dogodke ali situacije niso naključne nadloge, temveč jasni signali iz podzavesti. Kažejo na “nevidne zapore” kot so strah pred neustreznostjo, občutek ogroženosti ali sodbe drugih, ki nas oddaljujejo od resnične svobode.
Potrpežljivost, da se ustavimo, zadihamo in prepoznamo te sprožilce, je vrlina, ki zahteva veliko ljubezni do sebe. Včasih je to ena najtežjih stvari. Sprejeti sebe, tudi svoj temačni del, tisto, kar bi Jung imenoval senca.
Trpljenje se začne, ko se upiramo resničnosti. Ko dogodke označimo kot “napačne” ali se oklepamo starih zgodb, ki nas delajo nemočne. Ko pride preizkušnja, pogosto bežimo, ker verjamemo, da je nekaj “nepošteno”.
Ti notranji programi izvirajo iz otroštva, iz občutkov zapuščenosti ali neustreznosti. A ko se ustavimo in sprejmemo, kar se dogaja zdaj, se naša resničnost spremeni. V bistvu se nikoli zares nič ne “zlomi”. Zlomimo se le mi, ko situacijo vidimo skozi negativno lečo.
Smo res izgubljeni?
Če dobro pomislimo , trenutno živimo v najboljšem času, kar smo jih imeli skozi celotno zgodovino človeštva.
Znanje je oddaljeno le en klik, s komerkoli lahko govorimo v trenutku, podjetje lahko gradimo iz udobja svojega doma.
A tukaj se skriva past, v besedi udobje.
Za vsak problem obstaja bližnjica, za srečo in zdravje instant rešitev. In ravno tukaj življenje izgubi svoj pomen. Kako naj sploh vemo, kaj je resnična sreča, če ves čas bežimo pred težavami in bolečino ter iščemo le užitek?
Kot je zapisal Hemingway: “Svet zlomi vsakogar, a po tem so nekateri močnejši prav na zlomljenih mestih.”
Naš “boj ali beg” sistem, zakoreninjen globoko v možganih, nas skuša neprestano ohranjati varne. Tudi kadar ni nobene prave nevarnosti. Um poskuša predvideti najslabši možen scenarij, da bi bil pripravljen, če bi se le ta uresničil.
A resnica je, da večino časa ni nobene neposredne grožnje. Pogosto si ustvarimo zgodbe v glavi, povsem nerealne. Te so glavni razlog zakaj ne moremo zaspati, ali se ponoči prebujamo z občutkom nemira.
Namesto da bi se zjutraj zazrli vase in v tišini popili prvo kavo, takoj posežemo po telefonu. Tako se pustimo zasuti z informacijami iz vsega sveta ter “popolnimi” življenji ljudi, katere spremljamo na socialnih medijih.
Potem drvimo skozi dan kot brezglave kure, ves čas v naglici, kot da je vsak trenutek stvar preživetja. Skrbimo, kaj drugi mislijo, in pozabljamo, kaj mislimo sami.
Distrakcije, oziroma motnje nas spremljajo na vsakem koraku. Neskončno drsenje po zaslonu, preverjanje novic, obvestila, ki prekinjajo obroke in pogovore.
Rešitev – Ljubezen in potrpežjivost
Vrnitev v sedanji trenutek. Veliko lažje reči kot narediti, seveda! Ko gremo skozi težke čase, smo pogosto nagnjeni k temu, da bežimo. Predvsem pred samimi sabo.
A prav ti trenutki gradijo naš značaj. Tako kot ni svetlobe brez teme, ni veselja brez izzivov in ni zadovoljstva brez bolečine.
Kot uči Alan Watts: “Naša senca ni napaka. Ni nekaj, kar bi morali popraviti. Je del tebe, ki nosi ključ do tvojega resničnega namena.”
Ko se trudimo svojo senco zanikati, si nadanemo maske popolnosti in ugajanja. A s tem samo krepimo občutek, da nismo dovolj dobri.
Univerzalna resnica pa je: svetloba brez sence ne obstaja. Sta dve plati istega kovanca. Dokler bomo zanikali del sebe, bomo vedno nepopolni.
Zato se raje vprašajmo: Kaj mi ti občutki poizkušajo pokazati? Kaj se želi razkriti?
Ko znamo odgovoriti na to vprašanje, se rana spremeni v darilo. Iz nje zraste nova moč. S tem, ko te dele sprejmemo, ne pa potlačimo, rastemo. Postajamo takšni kot smo vedno želeli biti. Bolj celoviti, bolj živi.
Ko sprejmemo tudi temne dele sebe – našo jezo, strah, zavist in jih ne potiskamo stran, začnemo videti celotno sliko tega, kdo smo. Svetloba in senca hodita z roko v roki, eno brez druge ne obstaja.
Ključ je v tem, da se izzivom ne izogibamo, ampak jih pogledamo v oči. Ko začutimo ljubosumje ali frustracijo, se vprašajmo: Kaj mi to govori o mojih potrebah ali ciljih?
Ta premik spremeni probleme v priložnosti. Jeza nam lahko pokaže, kaj nam je res pomembno, strah pa, kje še moramo zrasti. S tem gradimo značaj in najdemo smisel v bolečini.
Na koncu pa, biti prisoten ne pomeni boriti se proti vsemu, kar se zgodi.
Pomeni sprejeti vse.
Tu se začne prava potrpežljivost in prava ljubezen do sebe. In tako najtežji trenutki postanejo priložnosti, da postanemo močnejši.