28 Okt Ponovno odkrij svoj “Zakaj”
Kdaj ste se nazadnje vprašali »Zakaj?« Ne z namero, da bi dokazali svoj prav, temveč da bi resnično razumeli? Ko smo bili otroci, smo to počeli ves čas.
Spraševali smo o vsem – o nebu, zvezdah, pravilih, razlogih. Radovednost je bila esencialen del našega karakterja. Potem pa smo odrasli. Postalo nam je udobno. Domišljijo in kreativnost smo zamenjali za občutek sigurnosti.
A od otrok bi se morali učiti vsaj toliko, kot se oni učijo od nas. Njihova vprašanja so preprosta in direktna. Zakaj toliko delaš? Kam se ti nenehno tako mudi? Zakaj se odrasli ne znate več igrati?
In veš kaj? Imajo prav. Otroci pogosto vidijo pomanjklivosti v naši odrasli logiki.
Govorimo jim naj sanjajo na veliko, sami pa svoje sanje pozabimo. Učimo jih potrpežljivosti, a hitimo skozi dni. Spodbujamo jih k igri, medtem ko svoje veselje pogosto zamenjamo za distrakcije.
A iskrena vprašanja so čista radovednost – tista prvinska, zaradi katere je svet videti kot igrišče. Ali ni logično, da bi tako morali živeti vsi?
Radovednost in občutek čudenja sta motor rasti in odkrivanja. Nekje na poti ju večina ljudi zamenja za rutino, predvidljivost in iluzijo varnosti.
Mi pa smo ustvarjeni za življenje, da raziskujemo, gremo onkraj znanega. Namenjeno nam je, da ga živimo, iščemo nove ideje, inovacije, dovolimo neznanemu – da nas spreminja.
In naša iskra mladosti? Še vedno je tu, čaka, da jo znova zanetimo.
Ker če ne postavljamo vprašanj, ne lovimo novih avantur in ne stopamo v neznano… Kaj sploh počnemo?
Življenje po skripti
Družba nam je napisala scenarij – zbudi se, takoj preveri novice in e-maile, hitro v službo in delati brez vprašanj, odgovarjaj na obvestila vsakih nekaj minut… In mi le sledimo. Brez »zakaj«, samo »ker pač tako mora biti«.
Tipičen dan sodobnega človeka?
»Dan se začne s hitenjem skozi emaile, nenehnimi obvestili in zvonjenjem telefona, medtem ko brez premora preklaplja med opravki.« Kot bi lovil čas, ki mu nenehno polzi iz rok. Živi hitro, a prazno, ujet v rutino, ki mu daje občutek varnosti, a mu jemlje občutek smisla.
In preden se zaveš, gledaš proti petdesetim, šestdesetim ali celo osemdesetim. Takrat se začneš spraševati, kam so izginila vsa ta leta.
A čas ni tekel nič hitreje kot v mladosti. Ure, dnevi in leta še vedno trajajo enako. Le nam se zdi, da minevajo hitreje, saj je nenehno vse isto.
Matrika pogojenosti
Če želimo kaj spremeniti, moramo stopiti iz cone udobja in preoblikovati svoj vsakdan.
Nedavno sem bral izjemen zapis Dana Koeja – The Social Matrix. Piše o tem, kako smo »programirani« že od rojstva.
Čas je, da prepišemo to programiranje.
Začne se zgodaj. Čim hitreje moramo “odrasti” naučeni smo, da zamenjamo raziskovanje za varnost, vprašanja za pravila. Večina od nas je sprejela, da ljubezen in odobravanje pridejo, ko se podredimo. Zato utišamo svoj »Zakaj«, samo da bi bili sprejeti.
Šolski sistem pri tem ne pomaga. Ustvarjen je za predvidljivost, ne za ustvarjalnost. “Sledi urniku, nauči se na pamet, opravi test.” Ne sprašuj, enostavno postani del sistema.
Po šoli se zaposlimo, začnemo uresničevati sanje nekoga drugega in spet sledimo množici. Mediji, izobraževanje in kultura se medsebojno krepijo. Učitelji so že desetletja naučeni po istem sistemu. Strokovnjaki, ki naj bi jim zaupali pogosto le ponavljajo to, kar so sami slišali.
V nujnih primerih je zdravstvo briljantno – hitro, natančno, učinkovito. Ko gre za zlomljene kosti, krvavitve, srčne napade deluje brez napake. A ko rana ni vidna, ko bolečina postane tiha in dolgotrajna, sistem izgubi kompas.
Tam, kjer bi moral poslušati, raje predpisuje. Namesto da bi zdravil človeka, blaži simptome. Skrbi za preživetje, ne za življenje.
Vsaka plast življenja – šola, delo, odnosi, celo samopodoba nagrajuje prilagajanje in kaznuje radovednost. Sistem ne želi, da razmišljamo. Narejen je tako, da ubogamo.
Laži, ki nam jih pripovedujejo
Pri petindvajsetih, ko se možgani dokončno razvijejo, se naš “življenjski scenarij” počasi ustali. Navade postanejo kot vklesane v kamen, življenje pa se zdi že napisano. Rutina postane udobna, spremembe pa strašljive.
Stavki starejših začnejo odmevati v naših ušesih: »Boš že videl-a ko prideš v moja leta, kako hitro gre življenje mimo.«
A to ni resnica. To je njihova verzija sveta, prefiltrirana skozi lastne rane in razočaranja.
Najbolj boleče pa je, da mnogi začnejo svoje strahove, svoje nepredelane bolečine, projicirati na nas. Ne govorijo iz modrosti, temveč iz svojih lastnih strahov in nepredelanih travm.
Včasih celo s povzdignjenim glasom, med tem ko otrok v njih kriči po objemu, ki ga nikoli ni prejel.
In tako njihove besede v resnici razkrivajo veliko več o njih kot o nas. V 90% gre za njihove nepredelane sence, morda le 10% za naše dejanske šibke točke.
A najtišja laž je tista, ki se naseli v nas neopazno, ko začnemo verjeti mislim, ki niso naše. Zvenijo kot naš glas, a prihajajo od drugod. Počasi se zasidrajo v nas in postanejo naša resnica.
Dokler se nekega dne ne ustavimo in začnemo ponovno spraševati.
Dokler se ne prebudi tisti pozabljeni občutek presenečenja in radovednosti. Takrat se znova vprašamo: Zakaj?
Dojemanje časa in spomin
Kot pravi Chris Williamson v podcastu Modern Wisdom #999, čas ne teče hitreje ali počasneje. Naša percepcija časa je odvisna od tega, kako globoko doživljamo trenutke. Naši spomini določajo naš občutek časa.
Ko prenehamo živeti z namero in ne iščemo več novih, pomenljivih izkušenj, naši možgani prenehajo ustvarjati jasne spominske oznake. Dnevi se zlijejo skupaj. Tedni, meseci izginjajo. In nenadoma se zdi, kot da so leta izpuhtela.
Ne moremo se spominjati tistega, kar nikoli nismo zares “živeli”.
Zato se zdi, kot da čas beži. Vsak nepozaben trenutek, vsaka izkušnja, ki jo zaznamujemo deluje kot sidro. Kot kamenček v reki časa, ki nas spomni, kje smo bili, kdo smo bili in kako smo rastli.
Brez teh sidr dnevi bežijo drug mimo drugega, kot pesek med prsti.
Ko pa stopimo v neznano, potujemo, spoznavamo ljudi, se učimo, raziskujemo – vsak trenutek dobi težo. Nove izkušnje ustvarijo močnejše spomine in ko pogledamo nazaj, se zdi, kot da smo živeli dlje.
Prebudi otroka v sebi
Eden največjih izzivov danes je ostati v sedanjem trenutku. Naši možgani nas želijo zaščititi, zato nas zasipajo s strahovi in nenehnimi mislimi, ki nas vlečejo proč od »tega trenutka zdaj«.
A sposobnost biti prisoten ni razkošje, je nuja. Le tako lahko povrnemo mentalno jasnost, poglobimo odnose in spremenimo bežne dni v življenje, polno smisla.
V svetu, ki vse hitreje beži v distrakcije, postane prisotnost najbolj pogumen upor proti obžalovanju.
»Ne nehamo se igrati, ker se staramo. Postaramo se, ker se nehamo igrati.«
Družba nas uči, da moramo z leti postati resnejši, previdnejši, da moramo čim hitreje “odrasti”. A prav igra je tista, ki nas ohranja žive.
Igra ne pomeni, da smo otročji. Igra je esencialen del polnega življenja. Življenja katerega je vredno živeti.
Moč igre
Psihiater Stuart Brown je v desetletjih raziskovanja več kot 5000 zgodb o igri dokazal, da igra ni le zabava. Igra je ključna za našo ustvarjalnost, odpornost in vitalnost.
Omili čustveno praznino monotonije in spodbuja inovativnost, povezanost ter občutek svobode. Igra krepi osredotočenost, zmanjšuje izgorelost in ponovno prižiga iskrico za življenje.
Ohranja odprtost duha, živahnost domišljije in lahkotnost srca. Ko izberemo igro namesto togosti, ne upočasnimo le staranja. Redefiniramo, kaj pomeni resnično živeti.
Prebujeni notranji otrok je lahko naša največja moč. Postavljanje vprašanj »zakaj« pa seme, iz katerega raste sprememba.
Morda je čas, da si dovolimo malo obratne psihologije z vprašanji kot so…
Zakaj bi se premaknili, ko je stol tako hudičevo udoben? Zakaj bi dihali globlje, ko plitvo dihanje zadošča? Zakaj bi si privoščili dober spanec in napolnili telo z energijo, ko nas lahko pet espressov zbudi vsako jutro?
V teh majhnih uporih proti togosti se skriva moč igre. In prav ta nas ohranja žive, radovedne in zares mlade.
Ohranja naš um odprt, našo ustvarjalnost živo in srce lahkotno. Ko izberemo igro namesto togosti, ne upočasnimo le staranja. Ponovno opredelimo, kaj sploh pomeni rasti, se učiti in živeti.
Prebuditi otroka v sebi je lahko naša največja moč. Vprašanja “zakaj” niso le otroška radovednost. So iskra, ki zaneti spremembo, gibanje, razvoj.
Vprašajte se zakaj…
Zakaj bi utišali radovednost, ko nas prav ona žene naprej? Zakaj bi se sprijaznili z rutino, če nas “nepričakovano” vedno znova prebudi? Kdo pravi, da je igra le ta otroke?
A na ta vprašanja ne odgovarjamo s teorijo ali predavanji, temveč s preprostimi dejanji, ki jih lahko vtkemo naravnost v svoj dan. Resnica, ki sem jo spoznal za pisarniško mizo, je jasna: gibanje med delom me je vrnilo k sebi — naredilo me je bolj živega.
Nismo bili ustvarjeni za stole, ki nas z udobjem priklenejo v tiho otopelost. Naša telesa hrepenijo po gibanju, naš um po novosti in poživitvi. Zato sem ustvaril program Fokus in energija. Ne nek klasičen seminar, ki ljudi motivira za en teden dva. Program s katerim redefiniramo naš življenjski stil.
Ko si vsako uro vzamemo trenutek, da prebudimo telo, da spet steče kri, se zbistrimo. Ko se zataknemo v ustvarjalni megli, je dovolj, da vstanemo in naredimo nekaj korakov. Tri minute gor in dol po hodniku in misli se prebudijo z nami.
Še bolje – stopi ven, za pet minut, vdihni zrak, ki ni recikliran skozi klimo. Ko se vrneš, trije globoki vdihi in dolg, sproščujoč izdih in spet si tu. Telo, um in dih enotni. Pripravljeni smo na nov val ustvarjalnosti.
Znanost to potrjuje: raziskava univerze Stanford (Marily Oppezzo in Daniel L. Schwartz) razkriva, da hoja poveča ustvarjalno produktivnost za povprečno 60 % v primerjavi s sedenjem.
Učinek se pojavi že med hojo in vztraja še nekaj časa po njej. To pomeni, da lahko že kratek sprehod postane pravi trik za prebujanje ustvarjalnosti.
Ne odnehaj – ne glede na vse
Kot je dejal Michael Jordan:
»Zgrešil sem več kot 9000 metov. Izgubil skoraj 300 tekem. 26-krat sem imel priložnost zadeti odločilni met – in zgrešil.
Znova in znova sem padel. In prav zato sem uspel.«
Stvar je v tem, da življenje včasih res udari močno in hitro se znajdemo na robu obupa. Tudi sam sem imel trenutke brezupa, ko sem dvomil vase in v svoj namen. Spet in spet. Poškodoval sem se na najbolj neumen način, kot da bi me življenje hotelo ustaviti, da bi končno prisluhnil.
Včasih sem imel občutek, da živim po nekem scenariju, ki ga je napisal nekdo drug. Kot da se moje življenje ponavlja, kot vzorec, ki ga ne znam pretrgati.
A obstaja preprosto, univerzalno dejstvo: vse, česar ne spreminjaš, v resnici izbiraš.
Torej. Če ostajaš tam, kjer si, je to prav tako odločitev, samo bolj subtilna.
Pogum
Ryan Holiday v knjigi Courage is Calling piše:
Najboljši čas, da se spopadeš s težavo, je bil davno nazaj. Drugi najboljši čas je zdaj. Težave ne premagamo z razmišljanjem o njej, temveč z odločitvijo kaj bomo naredili in to tudi storimo.
In če se zmotiš? Potem se ponovno odločiš. Z enako mero poguma in jasnosti.
Nekateri se bojimo biti drugačni. Skoraj vsi se bojimo biti težavni. A prav v teh lastnostih se skriva svoboda. Svoboda, da se boriš, strastno in vztrajno, za to, v kar verjameš. Da zahtevaš višje standarde. Da ne popuščaš vsakokrat, ko je lažje molčati.
Za to je potreben pogum. Še posebej v svetu, ki noče, da ga motimo. V svetu, ki želi, da ostanemo v svojem pasu.
V svetu, ki ne želi, da bi kdorkoli spraševal: Zakaj?
Uči se, razvijaj se, živi
Spraševanje »zakaj« ni le radovednost. Je iskra, ki razgiba naše možgane, upočasni čas in spremeni rutino v pustolovščino. Namesto da se en dan zbudimo in rečemo: »Uff kako hitro je vse skupaj minilo« začnemo ustvarjati zgodbo, vredno pripovedi.
Prebujanje radovednosti do življenja pomeni, da si drznemo postavljati prava vprašanja — tista, ki odpirajo, ne zapirajo.
Namesto da igramo vlogo žrtve in tarnamo “Zakaj se to dogaja meni?”, se vprašajmo: “Kaj se lahko iz tega naučim?” “Kako sem so-ustvarjalec tega kaosa?” ali celo “Kako sam gradim svojo nevidno kletko?”
Ko premaknemo pogled iz “zakaj jaz” v “kaj sedaj”, se začne prava preobrazba. Radovednost postane kompas. Z njo ne bežimo pred življenjem, temveč vstopimo vanj. Z odprtimi očmi in pogumnim srcem.
Novosti, navdušenje, radovednost, strast. Vse to so močni sprožilci dopamina, ki povečuje zbranost in pripravlja možgane na učenje.
Nevroznanstvenik Andrew Huberman dopamin ne obravnava kot preprosto pot do užitka. Dopamin je ključni nevrotransmiter, ki deluje kot nagradna valuta možganov za spodbujanje motivacije.
Za trajnostno regulacijo dopaminskih sistemov priporoča, da nagrade vežemo na intrinzični trud in premagovanje ovir, namesto na kratkotrajne ekstatične izkušnje.
Tako dopamin postane ne le gonilo užitka, ampak trajna energija za rast in ustvarjanje.
Zbudi se
Da ponovno odkriješ, kdo si, opusti stare scenarije, ki so ti jih vsadili družina, mentorji ali družba. Zamenjaj jih z novimi pogledi in se obdari z okoljem, ki te navdihuje: ljudmi, kraji, rutino, ki te vodijo k verziji tebe, ki te kliče.
Identiteta je naše skrivno orožje. Ko se “Kdo sem“ uskladi z “Kam grem“, motivacija pride sama od sebe. Brez odlašanja, brez bega le čisti flow, prepojen z namenom.
Meje, tako kot strahovi, so pogosto le iluzija. In ko to spoznaš, se začne prava transformacija.
In končni »zakaj«?
Zakaj bi dovolili, da nekdo drug napiše naš življenjski načrt, če smo bili ustvarjeni, da ga napišemo sami?
Nismo tu zato, da bi šli skozi življenje na avtopilotu, odkljukali opravke in lovili tuje sanje. Tu smo zato, da živimo. Da se gibamo, sprašujemo in igramo.
Pozabimo na »kaj vse bi bilo, če bi bilo«. Igrajmo se pogumno. Otrok v nas ne prosi za dovoljenje, kliče po avanturi!
Tista verzija nas iz mladosti ni izginila. Samo čaka, da se spomnimo, kako je bilo izbrati nekaj novega namesto strahu.
In ko se spomnimo, kako je slediti radovednosti namesto skrbi, se začne resnična svoboda. Ko dovolimo sebi, da se igramo, raziskujemo in tvegamo, se vsak trenutek spremeni v priložnost.
Strah bo še vedno prisoten, a postane naš sopotnik, ne gospodar. Vsak korak, vsak poskus, vsaka napaka nas vrača k sebi. K tisti verziji nas, ki je drzna, radovedna in polna življenja.
Ne gre za popolno življenje. Gre za to, da življenja ne izpustimo, da nam spolzi skozi prste. Za to, da se spomnimo tiste iskre, preden nam je svet rekel, da se moramo umiriti, odrasti, sprejeti okoliščine.
Zato zavrzi scenarij. Napiši svojega. Sistem začne razpadati tisti trenutek, ko se začnemo spraševati.
In edino dovoljenje, ki ga potrebujemmo?
Dali smo si ga, ko smo začeli ponovno spraševati “Zakaj”.